Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so se uresničili pogoji za nastanek slovenske države. Socialistični sistem je pod težo lastne neučinkovitosti, zaostalosti in omejevanja osnovnih človekovih pravic začel razpadati. Veter sprememb je zapihal najprej na Poljskem in se nato razširil po vsej vzhodni Evropi. Železna zavesa, ki se je 45 let prej spustila od Baltika do Trsta, se je porušila.
Vrelo je tudi znotraj Jugoslavije. Nekdanjo skupno državo so pestila nerešena nacionalna vprašanja, centraliziranost, gospodarska kriza in hiperinflacija. Ljudem v vseh republikah bivše Jugoslavije je postajalo jasno, da status quo ne vodi nikamor in da se velike spremembe na obzorju. Vse večji problem je postajal srbski nacionalizem, katerega rezultat je bil ukinitev avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine. Kot rešitev nastale krize sta Slovenija in Hrvaška predlagali decentralizacijo in liberalizacijo države, Srbija pa ravno nasprotno.
Zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga je slovenska delegacija med drugim zapustila predčasno, se je izkazal za polomijo. S tem je postalo jasno, da znotraj takšne skupne države ni prostora za Slovenijo. Vzporedno so se vrstili za slovensko državo ključni dogodki, kot so bili razglasitev Majniške deklaracije, oblikovanje Demosa, prve večstrankarske volitve in na vse zadnje tudi plebiscit, na katerem je velika večina volilnih upravičencev glasovala za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.
Pričakovanja državljanov nove države so bila visoka. Pogostokrat uporabljena fraza, ki je opisala razpoloženje in upe, je bila “druga Švica”. Začetki so bili obetavni, saj je Slovenija že pred menjavo sistema, kljub vsem sistemskim pomanjkljivostim sodila v sam vrh socialističnih držav, kar se tiče razvitosti, odprtosti in življenjskega standarda.
Slovenija je v zadnjih 31 letih svojega obstoja na številnih področjih naredila velik napredek. BDP na prebivalca se je skoraj podvojil, hiperinflacija ni več problem, podaljšala se je življenjska doba … Slovenijo pa v tujini predstavljajo izvrstni športniki, kulturniki, umetniki, podjetniki, humanitarni delavci, zdravniki in ostali.
Kljub temu pa nismo niti blizu izpolnitvi želje o Sloveniji kot “drugi Švici”. Veliko je za postoriti na področju korupcije, stanovanjske problematike, nevzdržnosti pokojninskega sistema. Naš državni dolg obsega 80% bruto domačega proizvoda, zdravstveni sistem očitno ne deluje, vojska nima škornjev in mladi se izseljujejo iz države. Zgrešena davčna in socialna politika pa zaposlenim dajeta občutek, da se delo preprosto ne izplača več. Problem je tudi ogromen birokratski aparat, ki zavira zasebno iniciativo, otežuje vsakdanje življenje in omejuje prosto izbiro vseh.
Našteti problemi niso nastali čez noč, vendar so se z leti nalagali oziroma so zgolj nadaljevanje trenda, ki se je pojavil že v času prejšnjega sistema. Poudariti pa je potrebno, da smo se od prej omenjenega cilja v zadnjih letih k večjemu oddaljili, ne pa se mu približali. Napadi na medije, poskus podreditve javne televizije, politizacija varnostnih služb, politično kadrovanje v državnih podjetjih in širitev vpliva države na vseh področjih javnega ter zasebnega življenja, so postali del vsakdana. Postajamo avtomatska država, ki krši vse evropske vrednote in načela.
Vprašanje pred volitvami ni več, ali živimo bolje kot pred štirimi leti, temveč ali želimo živeti znotraj družine evropskih narodov z evropskimi vrednotami, ali želimo biti odpadniška avtokratska in vse bolj izolirana država.
Vid Sila, 3 ag