Kako je Marvel uničil franšizo
(Recenzija filma Spider Man: Ni poti domov)
Nekega zimskega večera sem se s skupino pajdašev, prisilno odpravil v kino. Nejevoljno sem vlekel noge po vlažnem asfaltu in sopihal za skupino vznemirjenih in neučakanih prijateljev – nisem ravno največji ljubitelj Marvela, od tod vsa nejevolja.
Že od daleč je poslopje bilo videti kot nagravžno mravljišče; dolge vrste ljudi, zmetanih eden čez drugega, so se vile iz preozkih vrat Kulturnega doma. Po dolgih minutah čakanja na mrazu, a kratkih neprijetnih pogovorih z znanci ter postopanjem po očiščenih čevljih mimoidočih, smo končno pristali v dvorani. Čeprav je bil kaos izven avditorija neprimerljiv, so znotraj vseeno potekale glasne in nadležne debate o Tomu Hollandu, Zendayi in napovednik. Takoj ko pa so se naša telesa sesedla na razmajane stole, je iz stranskih zvočnikov zabobnelo. Osvetljeno platno in takojšna tišina znotraj dvorane sta naznanila začetek filma.
[mine vseh 148 minut filma]
Žgoča svetloba se je zažrla v naša (še nekoliko ne privajena) očesa, in z mravljinčastimi nogami smo se spustili po marmornih stopnicah proti izhodu. Četudi sem takoj pozabil dve tretjini filma, se mi je nekaj globoko zapečatilo; film je bil dober. Ni bil nekakšna mojstrovina znotraj sedme umetnosti, vseeno pa dober film. Gledalcu ponudi vse, kar se pričakuje: akcijo, zabavo in val nostalgije, in nikakor ne najdem stvari za kritizirati. Milo rečeno je Marvelu uspelo ustvariti film, ki je oz. bo utišal skeptike (kot mene). Vredna omembe pa sta še prikaz “Multiversa” (presenetljivo izviren za dandanašnje filme) ter nepozabna igra Willem Dafoa (Green Goblina) in Alfreda Moline (kot Otto Octavius). Konec koncev- ne imejte previsokih pričakovanj, ker boste razočaranji (in obratno). Oglejte si film in si ustvarite mnenje.
*Opomba: Naslov je bil izključno izbran, da bi pritegnil pozornost bralcev, in ne izraža mojega mnenja o filmu.
Štefan Sedmak, 1. AG
Fotografija: Pexels